Nazaj na seznam člankov

Včasih, ko prebiramo stare pripovedi in nam pred oči silijo primerjave z današnjimi dosežki tehnike, se po temeljitem premisleku vprašamo, kako je mogoče, da vztrajni arheologi niso našli prav nobenega ostanka teh tehničnih predmetov, ki so (če so) v davnih časih letali po našem nebu. Najbolj zagreti zagovorniki te ideje bodo seveda takoj planili, da so jih celo že našli, a so jih skrbno prikrili in zamolčali. Morda. Pa vendar zna biti, da je odgovor bolj preprost.

Samo pomislite, kako malo jeklenih ptic iz druge svetovne vojne je dočakalo zoro tretjega tisočletja, pa čeprav so v tisočih še pred slabimi šestimi desetletji letale po zraku. Tiste redke, ki so »preživele«, se imajo za svoj današnji obstoj zahvaliti ljubezni redkih zanesenjakov, ki imajo tudi denar, da jih vzdržujejo.

Le težko si predstavljamo, da bi že pred tisočletji obstajali tehnični muzeji, kamor so spravljali posamezne primerke v spomin bodočim rodovom. A tudi če so, jim je zob časa nedvomno preglodal celo najtrše kosti.

                   
          Hiter razvoj deževnih oblakov po potresanju srebrovega jodida.


                                  So Kitajci vedeli?

Bi lahko torej rekli, da segajo zapisi o železnih ptičih mnogo dlje v preteklost? Čeprav se zdi ta trditev zelo smela, bi ji vendarle lahko našli vsaj malce podpore tudi v starodavni Kitajski, kjer zasledimo pripoved o lovcu Li Čingu, ki se je zvečer izgubil v gozdu in zaprosil za prenočišče v samotni veliki beli hiši, stoječi sredi najbolj odročnega kraja. A prisluhnimo, kaj nam vedo povedati poševnooki jedci riža.

Še je sedel na robu postelje in poskušal najti odgovor , ko je prišla polnoč in z njo glasno razbijanje po vratih. Zunaj se je rjoveče oglasilo: “Ukaz iz nebes! Najstarejši mojster naj pošlje dež sedemsto milj naokrog. Ob svitu naj dež preneha. Dež pa ne sme nehati padati, pa tudi naliva ne sme biti.” Li je še slišal gospodarico, ki je rekla: “Kaj naj storim? Mojih sinov ni doma; da bi poslala ponju, pa je premalo časa. Tukaj ni nikdar, ki bi bil kos tej nalogi, sama bom pa kaznovana, če dežja ne pošljemo točno ob napovedani uri. Le kaj naj storim?”

Oglasila se je ena izmed služabnic in rekla: “Ali ne bi zahtevali od našega nocojšnjega gosta, da pomaga in opravi to nalogo? Saj je videti več kakor navaden človek.”

Gospodarici je bil predlog všeč. Potrkala je na vrata Li Čingove sobe, in medtem ko je zavrtela ključ, je vprašala: “Ali ste zbujeni? Rada bi govorila z vami.” Li Čing je vstal in šel iz sobe.
“Priznati vam moram,” je začela gospodarica, “da to ni hiša smrtnikov, marveč zmajeva palača. (Aha, zato jedo samo ribe, si je mislil Li Čing.) Kakor sami dobro veste, zmaji skrbimo za dež. Ravnokar sem dobila naročilo, naj takoj pošljem dež nad to in to pokrajino. Moj najstarejši sin je na svatbi v Vzhodnem morju, najmlajši sin pa je spremil sestro na njen dom. Oba sta tisoč milj daleč od tod in ju ni mogoče priklicati. Rada bi vedela, ali nam ne bi vi mogli pomagati v tej stiski.”
“Žal sem samo navaden človek,” je rekel Li Čing. “Sicer nisem slab jezdec, nimam pa nobenih izkušenj, kako je treba jezditi v oblakih. Kakor vsakomur, bi tudi vam rad pomagal v zahvalo za vašo gostoljubnost. Če mi pokažete, kaj in kako naj opravim, bom storil vse, kar je v moji moči.”

Pripeljali so mu lisastega konja. Gospodarica je ukazala, naj prinesejo vrč za dež. Li Čing je bil presenečen, ko je videl kako majhen je vrč, ki ga je gospodarica privezala na šarčevo sedlo.
“Nobenega težkega dela ne boste imeli, če boste preprosto storili to, kar vam rečem,” je govorila gospodarica, “ne bo vam treba uporabljati ne vajeti ne biča. Pustite konju, naj teče, kakor ga je volja. Če pa se bo ustavil in zarezgetal, morate zliti kapljo dežja iz vrča na njegovo grivo. Bodite previdni, kajti vsakokrat lahko izlijete samo eno kapljo.”

Li Čing se je vzpel v sedlo in se pripravil na svojo nalogo. Šarec se je pognal v zrak in dirjal čedalje više in više. Skraja je Li močno pritiskal stegna konju ob lakotnice, ker se je bal, da bo padel, potem pa je opazil, da je konj nad oblaki čisto mirno tekel. Skoraj neverjetno se mu je zdelo, da je jezdil nad oblaki. Veter za njim je vršel in hrumel kakor roj puščic, pod njim pa so švigali bliski in je bobnel grom. Zdaj se je konj ustavil v zraku in zarezgetal, Li Čing pa se je spomnil navodila, pomočil prst v vrč za dež in spustil kapljo vode šarcu na grivo. To se je ponovilo večkrat in vsakokrat so se razgrnili oblaki pod njim. Naposled se je konj ustavil nad pokrajino, ki jo je Li Čing spoznal. Bila je gorska vas, v kateri je prebival med lovskim časom. Vaščani so do mene tako dobri in prijazni, si je mislil, in nikoli nisem imel prave priložnosti, da jim povrnem prijaznost in dobroto. Zadnje tedne jih je hudo pestila suša, od pripeke je klonilo žitno klasje, tule pa sedim na konju z dežjem v roki. Poslal jim bom pošten naliv, da jim bo zadosti namočil polja. Potem je otresel dvajset kapljic dežja šarcu na grivo.

To je bilo zadnje postajališče. Konj se je spustil iz oblakov in zdirjal naravnost proti hiši v gozdovih.
Ko se je Li Čing vrnil, ga je gospodarica že čakala; bil je začuden, ko je videl, da joka. “Zakaj niste storili, kakor sem vam rekla? Prosila sem vas, da zlijete samo eno kapljo konju na grivo, vi pa ste jih izlili kar dvajset! Ena sama kaplja iz vrča povzroči, da pade na zemljo za čevelj visoko dežja. In tako je bila uboga dolina sredi noči preplavljena, ker jo je zalila dvajset čevljev visoka voda! Noben prebivalec ne bo ostal živ!”


                                 Ne samo letenje

Zanimiva pripoved, ki nas hoče prepričati celo to, da gre v tem primeru za nekakšnega avtopilota ali pa morda za daljinsko vodenega “ptiča”, kar niti ni čudno, ko zvemo, da so njegovi lastniki vse prej kot navadna človeška bitja. Tem “Nezemljanom” pa bi že lahko pripisali, da so poznali skrivnosti daljinskega upravljanja letal, ki so v sodobnem času nekaj povsem samoumevnega in so na dolgih poletih postali skorajda nepogrešljivi.

Do tu vse lepo in prav, a še vedno nas moti “nakladanje”, ki s samim poletom nima nič skupnega. Če so že “zmaji” obvladali skrivnosti letenja, se nam zdi povsem neverjetno, da so znali “delati dež”, ker smo trdno prepričani, da se nam samim niti sanja ne o čem podobnem - še celo več, v šoli so nam zagotovili, da je človekovo vplivanje na vreme povsem nemogoče.

A ravno ta zadnja trditev ne bo povsem držala. V zadnjem času nas vesoljna znanstvena srenja celo prepričuje, da smo si globalno vreme sami pokvarili, ko smo z ogromnimi količinami ogljikovega dioksida natrpali ozračje in s tem povzročili tako imenovani učinek tople grede. In sedaj se nam tajajo ledeniki, zloglasni El Ninjo pustoši s podvojeno močjo, monsunske poplave dobivajo grozljive razsežnosti in tako dalje ter tako naprej. Že prav, morda kdo poreče, taki planetarni vplivi so možni, a jih ni mogoče nadzorovati, še manj pa je verjetnosti, da bi lahko na vreme vplivali selektivno, na majhnih področjih. Priskrbeti eni vasi pravšnjo količino blagodejnega dežja, v sosednji dolini pa izzvati poplavo? Bežite no - to so pravljice! Pa so res? Morda pa znamo to tudi mi, le da na to vsakdanjo stvar kar nekako pozabljamo.

V hangarju mariborskega letališča že kar nekaj let stoji “leteči konj”, ki je bil vreden nekoliko več kot njegovi vrstniki istega tipa. Dodatne denarce je bilo potrebno odšteti za posebno opremo. In čemu služi? Če povemo na kratko, bi lahko rekli, da je osnovni namen naprave obramba pred točo. Princip pa je zelo preprost. Ko se v soparnih poletnih dneh nad pokrajino nakopičijo zlovešči temni oblaki, se ta kovinska ptica zapodi mednje, pilot odpre “vrče” - posode, v katerih so kristalčki srebrovega jodida in z njimi “poseje” grozeči oblak. Vlaga se kondenzira na tej “soli” in v obliki dežja pade na zemljo. Nevarnost toče je mimo. A pilot mora vedeti, kaj počne. Prevelika količina raztrošene kemikalije ima lahko sila neugodne posledice - ogromne količine dežja. Namesto da bi klestila toča, so njive poplavljene, da o čem hujšem sploh ne govorimo. Ali, kot so rekli gasilci, ki so gasili hlev: stavba ni pogorela, le krave so utonile.

In sedaj nazaj k pripovedi o dobrohotnem Li Čingu. Pravzaprav niti ni treba, saj smo jo ponovno ravnokar zapisali in le malo besed je bilo treba zamenjati, da je postala povsem in vsem razumljiva. Preprosto - kot pasulj. A tudi za pripravo tega je potrebno poznati recept, ravno tako kot za “kuhanje” dežja!

Ivan Mohorič
 

Nazaj na seznam člankov