Nazaj na seznam člankov

Ko je Sovjetska zveza 20. februarja 1986 izstrelila v vesolje osrednji modul prvega zaresnega "vesoljskega mesta", je bila njegova življenjska doba predvidena na borih pet let. Spoštljive dimenzije in težo je imel ta prvi del, poimenovan Jedro, ki je imel na enem koncu 20,4 tone težkega valja tudi "pristanišče" za vesoljske ladje Sojuz, ki so prevažale posadke, na drugem pa podoben "dok" za dostavo tovora z ladjami vrste Progres. Približno na sredini so bili štirje spajalni deli za dodatne dele. Na enega so leta 1987 pripeli 11 ton težki modul Kvant-1 z astronomskimi instrumenti za proučevanje kvazarjev, nevtronskih zvezd in aktivnih galaksij. Leta 1989 je bil Mir bogatejši za dodaten del, imenovan Kvant-2, ki je imel v svojem 19,6 tone težkem trupu predvsem "bivalne" prostore, le leto pozneje pa so mu dodali še modul Kristal, v katerem je bil znanstveni laboratorij za proučevanje tehnologij v pogojih mikrogravitacije.

Na prostem koncu je bil opremljen s pristajalno spajalnim pristaniščem za vesoljski taksi Buran, ki pa ni tam nikoli pristal, ker so program prekinili. Pozneje so tu namestili del za spajanje z ameriškim vesoljskim taksijem. Verjetno so bili prav Američani tisti, ki so Miru podaljšali življenjsko dobo. Po koncu hladne vojne so bili pripravljeni seči v žep in osiromašeni ruski vesoljski program je ponudbo rade volje sprejel. Leta 1994 je prvi Američan poletel na Mir. Začelo se je skupno bivanje ruskih in ameriških vesoljcev na tej postaji. Leta 1995 so ji dodali modul Spekter z znanstveno opremo za opazovanje Zemlje, leto pozneje pa še modul Priroda. Skupna teža vesoljskega mesta je dosegla 130 ton.

Nesreča ne počiva

Seveda ni šlo brez zapletov. V petnajstih letih je Mir preživel več kot 1500 večjih in manjših okvar, ki pa so bile zadovoljivo odpravljene. Velja omeniti vsaj dve večji. Pri prvi, ko je 13. februarja 1997 prišlo na postaji do večjega požara, je bil v posadki tudi Jerry M. Leninger, ki je po materini strani naše gore list. Stari starši matere so bili slovenskega rodu. Druga, ki se je zgodila 25. junija istega leta pa je bila skoraj katastrofalna. V modul Spekter se je zaletela tovorna vesoljska ladja M-34 in prebila zunanjo steno, kar je povzročilo nenaden padec pritiska znotraj cele postaje. Dva Rusa in Američan, ki so takrat bivali na Miru, so uspeli modul osamititi in v preostalem delu postaje vzpostaviti normalen pritisk. Kljub temu so še neksj dni živeli v izrednih razmerah, saj je bila pri trku poškodovana tudi ena od sončnih celic za oskrbo z energijo, pa tudi ameriški astronavt, ki je poprej stanoval v Spektru se je moral preseliti drugam.

Pravzaprav so se težave zadnjih nekaj let kar vrstile, kar niti ni čudno, saj je Mir že več kot za dvakrat presegel načrtovano življenjsko dobo, je pa s tem znanstvenike oskrbel tudi z zavidljivo količino nenačrtovanih podatkov o vzdržljivosti posameznih materialov v pogojih mikrogravitacije. A ekonomika ima svojo logiko. Stroški so vrtoglavo rastli, hkrati pa se je tudi že pričela gradnja nove mednarodne vesoljske postaje. Mir je bil odpisan. Po petnajstih letih svojega obstoja, ko je za dvakrat presegel načrtovano starost. Kar 12 let in sedem mesecev je bil naseljen, gostil je 104 zemljane, od katerih je bilo 62 Rusov in 42 pripadnikov drugih narodov, ki so na postaji opravili skupno več kot 23.000 znanstvenih poskusov, 78-krat so bili zunaj njega na tako imenovanih "vesoljskih sprehodih", ki pa so bili predvsem delovni in so vsega skupaj trajali več kot 350 ur. Vsega spoštovanja vredne številke!

Damoklejev meč

Zaradi svoje velikosti in teže Mir ni mogel biti nekotrolirano prepuščen svoji usodi, da bi se, kot še skoraj deset tisoč vesoljskih ostankov, potikal nad našimi glavami, počasi zniževal svojo tirnico in se tako rekoč sam odločil, kdaj in kam bo padel. Njegovo "smrt" je bilo treba pazljivo izračunati, pa še nekaj rezerve je bilo treba pustiti, saj so izkušnje iz preteklosti kazale, da gre še prerado kaj narobe.
Že leta 1978 je sovjetski vojaški satelit nekotrolirano padel na nenaseljeni skrajni sever Kanade, kar je bila sreča v nesreči, saj je imel na krovu jedrski reaktor in radioaktivni drobiž bi v gosto naseljenih območjih lahko povzročil pravo ekološko katastrofo. Le leto pozneje so bili Američani prepričani, da bodo svoj vesoljski laboratorij Skylab brez večjih problemov v celoti pokopali v valovih Pacifika, a je nekaj delov nenadzorovano bombardiralo tudi (na srečo spet nenaseljena) področja Avstralije. Edina žrtev je bila nič hudega sluteča krava. Pred destletjem so si Rusi močno oddahnili, ko se je neubogljivi Saljut 7 raztreščil v samotnih vrhovih Andov, ne da bi povzročil omembe vredno škodo. le nekaj let nazaj so v Južni Afriki poljski delavci le za las ušli usodi avstralske krave, ko sta se samo borih trideset metrov stran od njih v zemljo zadrla dva kosa vesoljskih odpadkov.

Vsi ti ubežniki so bili živo pred očmi načrtovalcev Mirovega spusta iz nebesnih višav. To pot ni smelo iti nič narobe, saj so predvidevali, da bo največji kos razpadle postaje lahko ob srečanju s površino planeta tehtal tudi do 40 ton. Energija, ki bi se sprostila ob udarcu take mase ob trdo površino, bi bila le nekoliko manjša od prvih jedrskih eksplozij. Opustošenja v primeru zadetka na gosto naseljeno območje pa si raje ne predstavljajte.

Počasni spust

Prvotna zamisel ruskih strokovnjakov je bila, da bi Mir upočasnili s štirimi vžigi raketnih motorjev nanj pripete vesoljske tovorne ladje Progres M1-5, ki ji zaradi povečanih rezervoarjev za gorivo ljubkovalno pravijo kar vesoljski tanker. Toda v tem primeru ne bi bilo nobene rezerve več, ker bi pri tem uporabili vse gorivo, in če ne bi dosegli zaželjenega rezultata, bi bil Mir prepuščen njegovim lastnim muham. Zato so se raje odločili, da ga že v začetku prepustijo naravnim silam in ga usmerjajo šele potem, ko bodo te opravile nekaj dela. Brez popravkov hitrosti je namreč Mir na svoji 400 kilometrov visoki krožnici zmanjševal oddaljenost od Zemlje kakih 100 metrov na dan. Ko je dosegel najvišje plasti ozračja, pa ga je trenje dodatno zaviralo in njegov spust se je povečal na 2.5 do 4 kilometre na dan. Pa tudi tu ni šlo vse po načrtih, saj je debelina ozračja odvisna od sončeve aktivnosti, in ker je bila ta manjša od predvidene, je bilo ozračje tanjše in Mir je pozneje dosegel plinasto območje.

Dan končnega padca se je odmikal. Niso bili samo Rusi zaskrbljeni. Devetnajstega marca, ko je bil na povprečni višini 228 kilometrov in se je je že vedelo, da bo štiri dni pozneje sledilo dokončno iztirjenje, so Japonci v medijih objavili javni poziv, naj se prebivalci v času padca ne zadržujejo na prostem, saj je zadnji del spusta po načrtih potekal zelo blizu njihovega nadglavišča, Avstralci pa so dobronamerno na travnati planjavi izkosili velikanski križ, ki naj bi pomagal pri vizualni orientaciji.
Naslednji dan se je tirnica znižala na predvidenih 224 kilometrov. Računalniki v vesoljskem centru za kontrolo poletov Koroljov blizu Moskve so delali s polno paro, morska površina na predvidenem območju padca med Novo Zelandijo in Čilom je bila že prazna, letalski promet so preusmerili na druga pota. Ruski znanstveniki so predvidevali, da bodo kosi razpadle postaje padli približno 3500 kilometrov naprej in 2500 kilometrov nazaj od točke, kjer naj bi se v morje potopila glavnina. Po širini naj bi bilo področje raztrosa široko 200 kilometrov. Le nekaj osamljenih nenaseljenih otočkov štrli na tem območju iz brezmejne vodne planjave. Škode torej ni bilo pričakovati in zato so Rusi operacijo zavarovali le za 250 milijonov dolarjev.

Veliki finale

Sam direktor centra Koroljov, bivši kozmonavt Vladimir Solovjov, ki je njega dni sam bival na Miru, je prevzel vodstvo izmene, ki je v noči s četrtka na petek po našem času opravila zadnje dejanje. Slovenska vesoljska tiskovna agencija VTA, ki nam je tudi posredovala podatke, je bila ves čas v neposrednem stiku s centrom. Ob 1h 32m 28s so prvič vžgali osem manjših motorjev na Progresu M1-5, ki so delovali do 1h 53m 12s. Hitrost se je zmanjšala za 9 m/s, tirnica se je sploščila v eliptično z najmanjšo oddaljenostjo 187 km od Zemlje, največja pa je znašala 218 km. Drugi vžig motorjev, ki naj bi zmanjšal hitrost za nadaljnih 9,6 m/s in popravil tirnico 159 x 215 km, je trajal od 3h 0m 51s do 3h 22m 59s. Potem so Miru privoščili daljši počitek, da je v celoti obkrožil planet, kar je omogočilo natančne meritve parametrov. Previdnost se je izkazala za umestno. Dejanska pot je odstopala v odzemlju za dobra dva kilometra. Namesto na predvidenih 215 kilometrov, se je Mir zapeljal na 217. Sedaj se je obrestovala tudi začetna previdnost izpred mesecev, ko so z "naravnim" zaviranjem prihranili gorivo. Tretji vžig, ki se je začel ob 6h 8m 14s in ki naj bi trajal do 6h 30m 30s ter zamanjšal hitrost za nadaljnih 25 m/s, so podaljšali toliko časa da so vsi motorji porabili vse gorivo. Pravzaprav je bilo to še boljše, kot so kazali načrti. Kot padanja vesoljskega popotnika, katerega skupni stroški so izračunani na 4,2 milijarde dolarjev, se je s tem povečal in kosi, na katere je Mir razpadel na približno 100 kilomerih višine, so v morje popadali skoraj točno ob sedmih zjutraj po našem času in to na polovico manjšem območju, kot je bilo predvideno. Ruska vesoljska znanost je še enkrat dokazala, kako suvereno obvlada svoje delo, pa čeprav je bilo v triumfu nekaj grenkega priokusa. Ponos njihove vesoljske industrije, ki je človeštvu omogočil obilo novih znanstvenih spoznanj, je dokončno pokopan. Minuta molka v kontrolnem centru je počastila njegov spomin in marsikatero oko se je orosilo.

Rahel obliž na rano je njihovo sodelovanje pri novi mednarodni vesoljski postaji, a kaj ko jim pri tem neprestano nekdo gleda pod prste in jim nekateri mediji neprestano očitajo majhno finančno udeležbo. Kljub temu se lahko pohvalijo, da je prva posadka, ki je "opremila stanovanje" poletela na novi laboratorij z njihovega vzletišča in z njihovim plovilom. Z njimi pa je odšla tja tudi prva slovenska knjiga, o čemer smo v Nedeljcu že pisali. Le za las je manjkalo, da ni Nedeljski postal prvi slovenski čaasopis v vesolju, saj je posadka le dva dni pred poletom dobila v roke članek o podvigu in ga tudi prebrala.

Izkušnje, ki jih je omogočil Mir, bodo neprecenljive pri novem projektu vesoljske postaje, ki ne bo več samo znanstveno oporišče, saj nanjo v bližnji prihodnosti odhaja že prvi turist, in čeprav bodo deli pravkar uničenega ruskega laboratorija naslednja stoletja delali družbo globokomorskim ribam, bo njegovo ime za vedno ostalo z zlatimi črkami zapisano v knjigo človekovega osvajanja vesolja.

Ivan Mohorič

Nazaj na seznam člankov