Nazaj na seznam člankov

Še en zgodovinski dan je zapisan v zgodovino človekovega osvajanja vesoljskih prostranstev. Četrtega julija 1997 približno ob sedmih zvečer po srednjeevropskem času je ameriško raziskovalno plovilo Pathfinder (Stezosledec) mehko pristalo na površini Marsa. No ja, trditev o mehkem pristanku je vsekakor relativna, saj je prvi udarec ob površino dosegel jakost 18 G, kar je na vsak način spoštljiva obremenitev, ne glede na to, da je bila sonda narejena še za vse kaj hujšega. Zemeljski testi so pokazali, da bi lahko mirno "preživela" tudi 54 G.

Prva presenečenja

Čeprav je šlo skoraj vse po načrtovanem urniku, pa so bili prvi podatki vendarle malce drugačni od pričakovanih. Pristajalna hitrost je bila nekoliko večja od načrtovane, kar bi po besedah ene izmed direktoric NASA za raziskovanje Marsa, gospe Donne Shirley, ki je sodelovala v neposrednem prenosu televizijske postaje CNN, lahko kazalo na to, da je Marsova atmosfera redkejša od dosedanjih predvidevanj. Kljub temu pa je bil prvi udarec mehkejši od pričakovanega. Zračne blazine so se torej dobro obnesle. Sonda je "odskočila" za približno 15 metrov in naslednje srečanje s površino je bilo za polovico blažje, le "borih" 9 G je povzročilo. Tretji pristanek bi torej moral biti že zelo nežen, a glej ga šmenta, Marsova površina je "brcnila" kar celih 11 G!

Poskakovanje se je nadaljevalo dobro minuto in pol, nakar je Pathfinder obmiroval v skoraj idealnem položaju, samo dobri dve stopinji nagnjen iz vodoravnega položaja, kar je bilo neprimerno bolje od pričakovanj. Stranice so se odprle in v nočni tišini so sončne celice čakale prve sončne žarke, da jih napolnijo s potrebno energijo in hkrati osvetlijo okolico, da bo fotografiranje sploh mogoče.

Slike od daleč?

Vriskanje, objemanje in stiskanje rok v kontrolnem centru Jet Propulsion laboratorija v Pasadeni je bilo vsekakor prav ganljivo, ko se je na ekranih pojavila prva slika marsovske pokrajine. Potem pa še naslednje. Moram priznati, da sem malo nervozno grizel nohte vse dokler ni stekel celotni prvi niz črno belih posnetkov. Že prej omenjena gospa komentatorica je vzneseno pripovedovala, koliko korajže je zmogla NASA, da se je odločila za "neposredni prenos", ki je bil menda istočasno priključen tudi na Internet. "Običajno to ni tako," je gostolela, "znanstveniki si običajno prilastijo pravico, da si vse podatke ogledajo najprej sami in šele čez dolgo časa jih posredujejo javnosti. To je naše darilo ameriškemu ljudstvu za njegov praznik Dan neodvisnosti, naša zahvala davkoplačevalcem, ki so financirali epohalni projekt."

Dvomi obstajajo

Marsikdo se bo še spomnil, kako so še dolga leta po pristanku Apolla 11 na Luni strokovnjaki za fotografijo dokazovali (in bojda tudi dokazali!), da takratni "zgodovinski" posnetki sploh niso bili narejeni na Mesecu, temveč v studiu. Za nekatere je bil to celo neizpodbiten dokaz, da Američani sploh nikoli niso stopili na našo sosedo, kar pa je verjetno le prehuda trditev, saj so pristanek po vsej verjetnosti budno spremljali tudi Rusi s svojimi teleskopi in v takratni ihtavi tekmi za prvenstvo bi po logiki morali prvi ugovarjati ameriškemu pristanku, če do njega ne bi prišlo, kar pa seveda še ne pomeni, da niso z Lune predvajali "studijskega filma". Če so si Američani takrat privoščili takšno potegavščino, so morali imeti za to dobre razloge. Morda pa Luna ni taka, kot nas prepričujejo?

Čudne sence

Pathfinder je torej dočakal sončno svetlobo. Slike, ki jih je poslal, so bile izredno ostre, kar ni ušlo bistremu očesu CNN-ovega novinarja Johna Hollimana, ki je med drugim celo ugotovil, da ga marsovska pokrajina spominja na arizonsko puščavo. Ostrina slik pri današnji tehniki ni prav nič presenetljiva, pa čeprav so prepotovale skoraj 200 milijonov kilometrov kozmičnega prostora. Vsekakor bolj čudi dejstvo, da je na prvih slikah sonce v zenitu, saj so sence zelo kratke, pravzaprav jih skorajda ni, razen neposredno pod skalami.

Če je Stezosledec res pristal ponoči in so bile torej prve fotografije narejene v marsovskem jutru, bi morale biti sence zelo dolge! Dan na Marsu je samo dobro pol ure daljši od zemeljskega in šest ur po pristanku bi bilo sonce v zenitu samo v primeru, če bi sonda pristala zjutraj in ne ponoči! Zanimivo je še, da so na barvnih slikah, ki so "prispele" dobri dve uri kasneje, sence skoraj povsem enake. In na koncu še nekaj, kar bi navedenim dvomom lahko dalo svojo potrditev. Več kot štiri ure kasneje je zgovorni novinar CNN napovedal, da vsak trenutek pričakujejo novo serijo fotografij. "Pokrajina nam je itak že znana s prejšnjih posnetkov", je izjavil, "le sence bodo povsem drugačne zaradi različnega kota sončnih žarkov." Nekaj minut kasneje so iz kontrolnega centra JPL sporočili, da imajo tehnične težave na zvezah z Marsom. Drugačnih senc torej sploh nismo videli! Zakaj?

Nova presenečenja

Od zgodovinskega dneva so minila skoraj tri leta. Pathfinder je proti pričakovanju še kar nekaj časa pošiljal fotografije marsovega površja. Začetna evforija je počasi splahnela in le neuspehi naslednjih odprav na rdeči planet so včasih nostalgično obudili spomin na "veliki met" iz leta 1997. Nihče ni več omenil čudnih senc prvih posnetkov, pa čeprav so bili vsem dosegljivi na spletnih straneh.

Na letošnjem simpoziju o NLP v San Marinu pa je bilo domovanje rimskega boga vojne spet v ospredju pozornosti. Dva diapozitiva, ki ju je med svojim predavanjem pokazal gospod Giorgio Buonvino, sta udeležencem za hip vzela sapo. Na njih je prav lepo videti nekakšne kupole, ki nikakor ne morejo biti naravni kamni, obdelani od vetra ali (morda) vode. Nekaj inteligentnega bi moralo stati za izdelavo takih pravilnih oblik!

Giorgio Buonvino se ni spuščal v komentarje, saj si kot resen znanstvenik ne more privoščiti na hitrico sestavljenih znanstvenofantastičnih scenarijev. Danes sedemdesetletni gospod je študiral fiziko na univerzi v Rimu, vojaški rok je služil kot častnik pri topničarjih, se nato ukvarjal z biofiziko, ki pa jo je kmalu zamenjal za astronomijo. Petintrideset let se je na rimskem astronomskem observatoriju ukvarjal s projektiranjem astronomskih instrumentov, izračuni efemerid nebesnih teles, njegova posebna ljubezen pa so bile dvojne zvezde. Tudi sedaj, ko je že v pokoju, mu žilica ne da miru in še vedno dela kot zunanji sodelavec observatorija Specola Vaticana.
Mož je torej vsega spoštovanja vreden, pa še prijazen je za povrh, in ko sem ga zaprosil za kopije fotografij, mi je velikodušno obljubil, da mi jih bo poslal po pošti. Če po pravici povem, sem nekoliko dvomil, da jih bom res dobil, a glej ga šmenta, čez deset dni je prispela disketa in na njej (med drugimi) tudi obe "vroči" fotografiji. V spremnem pismu je skopo pisalo, da sta prišli z "lokacije NASA na Marsu" in da o njih ne ve nobenih dodatnih podrobnosti. Bil sem neizmerno vesel in moj "dežurni firbec" me je takoj priklenil za računalnik.

Ko pogledaš drugič …

Že na prvi pogled je bilo jasno, da so sence spet enake, kot na vseh, ki sem jih že videl. Nič posebnega torej. Tudi kupole so dokaj lepo vidne že na večji sliki, katere datoteka ima oznako 80871. Saj jih ne morete zgrešiti, ker so se pri NASI potrudili in jih prav lepo obkrožili. Manjša slika z oznako datoteke 80912 je obetala še več, saj so na njej nenavadne zgradbe še večje. Lahko bi torej predvidevali, da gre za povečavo obkroženega dela na večji sliki, a pozoren pogled je razkril, da ne stojijo povsem enako, kot prve. Kazalo je, da so v nekakšnem zrcalnem položaju, kar pravzaprav ni nič posebnega, saj se vam pri današnjih računalnikih kaj hitro zgodi, da pomotoma pritisnete ukaz "zrcali" in vsaj navidezna zmešnjava je tu. A kar s tako lahkoto zamešate, se da prav tako enostavno popraviti. Še en enak ukaz in vse je spet v najlepšem redu. Brihtne mašince, ti računalniki, ni kaj!

A stvari so bile v redu samo na prvi pogled. Tisti pregovorni drugi, ki je bojda najboljše zdravilo za ljubezen na prvi pogled, je prinesel (tudi tokrat) razočaranje. Že res, da so kupole stale pravilno in tudi povsem enake so bile, a okolica se ni ujemala. Kratek razmislek je rodil ugotovitev, da stvari morda le niso tako črne, saj bi se znalo zgoditi, da je v neposredni bližini še kakšna povsem enaka skupina "zgradb", ki jo je kamera "škljocnila" po rahlem zasuku, saj je tisti prvi dan neutrudno snemala vse okoli sebe, ker so imeli Američani nekaj težav z aktiviranjem raziskovalnega vozilca, saj se je del pristajalne blazine prav nagajivo zavihal čez navozni mostič, kar se tudi na tem posnetku prav lepo vidi. In prav to lahko uporabimo kot pomožno sredstvo za ugotavljanje datuma nastanka fotografije. Veljalo je torej preveriti, če se vsaj delček pokrajine z velike slike ujema s tisto na mali. Pa se res! Del na levem robu (glej okvir) je povsem enak, kot tisti na povečanem malem posnetku. A tam ni nobenih kupol! Nekdo si je torej privoščil prav nesramno potegavščino s fotomontažo!

Stari recept?

Težko bi za tako potvorbo obtožili italijanskega astronoma, ki je verjetno stvar v dobri veri predstavil na kongresu v San Marinu. Bolj verjetno je, da je cela reč nastala pri NASI. Saj ne bi bilo prvič. To je postalo že kar ustaljena navada te ustanove, najprej objavi podatke z "vgrajeno napako", še posebej, če gre za stvari, ki bi lahko preveč vznemirile svetovno javnost. V primeru, da do takega efekta res pride, se seveda kaj lahko sklicujejo na to, da jim je celo stvar nekdo podtaknil, to tudi z največjo lahkoto dokažejo in stvar je opravljena. Kljub vsemu pa je svetovno občestvo na ta način psihično nekako pripravljeno na možnost, da Mars le ni tak, kot nam ga poskušajo predstaviti. Ko bomo enkrat izvedeli pravo resnico, ta ne bo več tako pretresljiva, saj se bomo o njej že kar lep čas, pa četudi le v šali, pogovarjali.

Ivan Mohorič

Nazaj na seznam člankov