|
Nazaj na seznam člankov
Veliko črnila je že bilo prelitega in
prenekatera vroča debata se je brezuspešno končala, ko so bolj
ali manj učene glave tega planeta poskušale dognati, odkod
pravzaprav izvira skrivnostna druščina, ki dandanašnji vedri in
oblači v sodobnem svetu, pa čeprav so nekateri sveto prepričani,
da jim pripisujemo le prevelik vpliv.
Med najbolj glasnimi zanikovalci pomembnosti te organizacije so
prav prostozidarji sami, saj na ta način preprečujejo, da bi si
jih za tarčo vzela »civilna družba«, s katero, vsaj dosedaj, še
kar uspešno manipulirajo, ko iz ozadja vlečejo nevidne niti
naključnih idej, kaj in predvsem koga bi bilo dobro javno
križati. Pa tudi kakšen bankovec se najde, da razgretim
bojevnikom za demokracijo tu in tam, seveda »čisto po
naključju«, ogreje želodce s kakšnim golažem in ohladi od
glasnih gesel razgreta grla s požirkom piva.
Siva eminenca francoske politike skozi dolga desetletja Pierre
Plantard de Saint – Clair je tudi eden eminentnih predstavnikov
prostozidarjev in Sionskega priorata, ki v zadnjem času
nadzoruje delovanje vseh skupin, ki se sklicujejo na nasledstvo
Templjarjev.
Pa vendar ti skrivnostneži niso tako
nedolžni, kot se slikajo, in čeprav hočejo dokazovati, da jim
gre predvsem za povsem filozofsko delo pri raziskovanju dela
stari arhitektonskih mojstrov, vse do Hirama Abifa, graditelja
Salomonovega templja, pa tja do ustvarjalcev egipčanskih
piramid, jih imajo za ušesi precej več, kot smo jim pripravljeni
pripisati. Je pa nedvomno res, da pri svojem zelo konkretnem
delu uporabljajo skrivno znanje tajnopisov in simbolike, ki
izvira iz teh časov.
Iz davnih korenin
Če pa hočemo malo podrobneje pokukati v
njihovo pravo področje delovanja, bo verjetno najbolj smiselno,
če si za začetek ogledamo sam nastanek prostozidarske
bratovščine.
Leto 1717 se je pisalo, ko so se na god sv. Janeza
Krstnika, 24. junija, v londonski gostilni Pri jablani zbrali
člani štirih dotedanjih lož in ustanovili Veliko ložo, ki še
dandanašnji »drži roko« nad vsemi »pravimi« prostozidarskimi
ložami širom sveta. Datum je bil pazljivo izbran, da je imel
svojo težo tudi kot skrito sporočilo. Spekulativni prostozidarji
sami sebe namreč imenujejo »sinovi vdove«, pri čemer cikajo na
staroegipčansko izročilo o boginji Iziz, ki je kot vdova po
Ozirisu vzgajala Horusa, katerega ti novodobni skrivnostneži
hočejo po vsej sili imeti za svojega »brata nad brati«. In prav
zaradi Iziz so počakali na leto 1717, da so se formalno
ustanovili. Vsa skrivnost in alegorično sporočilo je v zapisu
letnice s starogrškimi števili:
1 7 1 7
I Z I Z
Prav od tu verjetno izvira tudi njihovo spoštovanje števila
17 kot svetega števila, saj njegov podvojen zapis da ime
njihove »matere«.
Izbira Janeza Krstnika pa ima vsaj dvojen pomen. Prvič -
njegov god je ob poletnem solsticiju, ko je naš planet najdlje
stran od sonca, s čimer poudarjajo povezavo naše davne, še vedno
zamolčane, zgodovine s planetom, ki je najbolj oddaljen od
sonca; drugi razlog pa je v tem, da so Janezu Krstniku odrezali
glavo, ki je bojda še položena na krožnik govorila. In prav
»staro glavo«, ki ureja ta planet, še vedno častijo bratje
prostozidarji.
(Več o njej in povezanosti z oddaljenim planetom lahko preberete
v knjigi Odkod, človek, tvoja pot?. Naročite jo lahko
po telefonu 041-289-631.)
Vse to skrivno znanje naj bi masonska druščina podedovala po
vitezih Templarjih, pa čeprav skušajo nekateri sodobni
raziskovalci dokazati, da gre le za napihovanje dejstev, da bi
pač ta združba pridobila na veljavi in si zagotovila pedigre.
Toda če si stvari ogledamo malo pobliže, lahko najdemo kar nekaj
dokazov, da bo ta rdeča nit res držala.
Veliki pokol in umik
Templarjem pripisujejo mnogokaj, med drugim
tudi to, da so hoteli Evropo iztrgati iz papeških rok in
ustvariti posvetno kraljestvo, ki bi obsegalo celo Evropo. Pa se
tega projekta niso lotili z mečem, temveč z denarjem. Radodarno
so posojali denar kraljem, ki praviloma niso imeli pojma, kako
bi ga vrnili. Prav na to karto finančne podreditve pa so
Templarji igrali. In vendar so se ušteli, ker niso predvideli
krutega scenarija, ki jim ga je pripravil njihov največji
dolžnik, francoski kralj Filip Lepi. Poglejmo kaj se da o
tem prebrati v knjigi Sveta kri in sveti gral.
Filip si je moral najprej zagotoviti papeževo podporo, zakaj
samo papežu so bili templjarji formalno dolžni zvestobo in
pokorščino. V letih od 1303 do 1305 je francoski kralj s pomočjo
svojih ministrov dal skrivoma ugrabiti in usmrtiti papeža
Bonifacija VIII. in po vsej verjetnosti je bil tudi tisti, ki je
dal zastrupiti papeža Benedikta XI. Na izpraznjeno mesto je nato
dal postaviti svojega človeka, bordojskega nadškofa.
Novi škof si je nadel ime Klement V., in ker je bil toliko
dolžan Filipovemu vplivu, mu prav gotovo ni mogel odreči, ko je
kralj od njega zahteval tudi nekoliko bolj nenavadne stvari. Ena
izmed njih je bila zadušitev templjarskih vitezov. Filip je
previdno načrtoval poteze. Napravili so seznam obtožb. Te so
deloma prinesli kraljevi vohuni, ki jih je kralj poslal med
templjarje, deloma pa jih je pomagal sestaviti neki odpadniški
templjar. Filip se je, oborožen s temi obtožbami, nazadnje
zganil; in ko je to storil, je bil njegov udarec nenaden, hiter,
učinkovit, smrten.
Njegovi uradniki po vsej deželi so vsi dobili zapečatena
navodila, ki so jih smeli odpreti in prebrati vsi ob natanko
določeni uri, vsi ob istem času. Ob zori 13. oktobra 1307 je
treba poloviti vse templjarje po vsej Franciji in jih strpati v
kraljeve ječe, zaseči je treba njihove preceptorije in zaseči
vse njihovo premoženje.
Jacques de Molay, zadnji veliki mojster Templjarjev se ni uspel
umakniti preganjanju Filipa Lepega. Po dolgotrajnem mučenju so
ga leta 1312 zažgali na grmadi.
Tako se je tudi zgodilo. A naj je bil
Filipov napad še tako nepričakovan in presenetljiv, se mu je
neizmerno bogastvo templjarjev izmaknilo. Njihovega zaklada
nikoli ni več nihče našel in vse do danes se še nikomur ni
posrečilo ugotoviti, kam je izginil pravljični »templjarski
zaklad«.
Neke govorice pripovedujejo, da so tik pred napadom templjarji
pretihotapili zaklad iz pariškega preceptorija. Po teh naj bi ga
bili z vozovi prepeljali do obale – najbrž do morskega oporišča
križarjev La Rochelle – in ga naložili na osemnajst galej, za
katere nikoli nihče ni več slišal. Ali je bilo res tako, ali ne,
vsekakor se zdi, da se je križarsko ladjevje iztrgalo kraljevim
krempljem, ker ni nobenih poročil o tem, da bi bili kdajkoli
zaplenili kakšno izmed križarskih ladij. Nasprotno, zdi se, kot
da so te ladje popolnoma izginile. In z njimi tisto, kar so
nosile.
Anglež George T. Sassoon pa je našel sledove ubežnih
Templjarjev. Po njegovih ugotovitvah naj bi se umaknili na Irsko
in od tam na otok Mull zahodno od Škotske. Prav tu so stopili v
stik z Robertom Brucem in mu celo pomagali pripraviti ter
izpeljati slovito bitko pri Bannockburnu, kjer so Škoti porazili
Angleže in si izborili neodvisnost. Kraljevska rodbina Stuartov
je torej večni dolžnik tem vitezom in seveda tudi njihovim
naslednikom.
V podporo svoji trditvi Sassoon navaja precej dokazov, od
katerih so izredno zanimivi prav tisti, ki potrjujejo povezavo
med Templjarji in prostozidarji. Kar nekaj njihovih skrivnih
gesel namreč izvira prav iz tega obdobja. Oglejmo si za primer
samo dve.
Eno od gesel se glasi MACHENACH. Prostozidasrska legenda
ve povedati, da to pomeni Meso je pokvarjeno (slabo),
vendar nimajo niti najmanjšega pojma, iz katerega jezika izvira.
Toda ta ista beseda v keltskem dialektu z otoka Mull pomeni
Sin visoke gore. Vodja ubežnih Templjarjev je bil Pierre d'
Aumont, kar se v slovenščino lahko prevede kot Kamen z visoke
gore. Kamen pa je »sin gore«!
Drugo masonsko geslo se prav tako nanaša na goro, ki naj bi se
imenovala HEREDOM. A naj kdo še tako vztrajno išče po
vseh svetovnih zemljevidih, gore s tem imenom ne bo našel. Je pa
res, da so se Templjarji na otoku Mull najprej naselili v
bližini gore Sgurr Dearg, kar po naše pomeni Rdeča gora,
prevedeno v hebrejščino pa se glasi Hor Adom!
Verjetno zna kdo od zapriseženih strokovnjakov zmajati z glavo
ob takem dokazovanju korenin prostozidarstva, a prav take metode
uporabljajo sami, le da z njimi dokazujejo drugačno izhodiščno
idejo, pri tem pa pozabljajo, da se masoni sami sklicujejo na
povezavo s Templjarji.
Vsi napori, da bi to vez zabrisali, so le posledica dejstva, da
bi tej organizaciji naslikali čimbolj čist svetniški sij, ki bi
bil nekakšna idealna zvezda vodnica v bližnji prihodnosti, ko bo
eden njihovih stoletnih ciljev počasi uresničen in se bodo tudi
javno trkali po prsih za svoje zasluge. O tem pa več kdaj
drugič.
Ivan Mohorič
Nazaj na seznam člankov
|
