|
Nazaj na seznam člankov
Ko sem frkavec v družbi starejših – in temu
primerno pametnejših – izustil kakšno posebno nelogično
pogruntavščino, sem največkrat - po primerni količini začudenih
pogledov, seveda – zaslišal stavek, ki mi vse odsihmal brni po
ušesih: “Ta pa sliši travo rasti!”
Čeprav sem se že takrat, povsem izkustveno, zavedal, da naj bi
to pomenilo izredno veliko količino neumnosti, me je vendarle
nagajivo žgečkala misel, da bi morda le našel način, s katerim
bi se dalo tudi to postoriti in ...”potem bi jim že pokazal!!”
Danes, ko sem že prerasel vse hlače tistih dni, me ni sram
priznati, da sem večkrat, ko me nihče ni videl, prislonil uho na
stebla visokoraslih junijskih trav, v upanju, da morda zaslišim
tiho stokanje pretakajočih se sokov in prasketanje sopečih
listov. Pa ni bilo nič. Nič “...jim nisem pokazal!” So jim pa
zato drugi.
Že pred desetletji so radovedneži v znanstvenih laboratorijih
ugotovili, da imajo vsa živa bitja elektromagnetno polje, ki se
celo spreminja glede na intenzivnost življenjskih procesov.
Poskusi, najprej na ljudeh, so pokazali, da se jakost tega polja
spreminja tudi glede na čustveno stanje. Pri vsakem vzburjenju
se elektro potencial spremeni, prav zanimiva pa je bila
ugotovitev, da je mogoče razločevati vrsto vzgiba. Tako je
sprememba, če gre za ugodje, drugačna od one pri nelagodju ali
morebitnem strahu in še bi lahko naštevali vse nianse.
Prva praktična uporaba teh fizikalno merljivih sprememb je bil
“detektor laži”, dandanašnji že vsesplošno uporabljana naprava
pri policijskih postopkih, katerega le zelo redki, dobro
natrenirani posamezniki, lahko ogoljufajo. Dokler govoriš
resnico, je elektromagnetno polje dokaj konstantno, ko pa je
treba lagati, pisala, ki ga registrirajo, dobesedno ponorijo.
Tako preprosto je to. Nihče več se ne čudi.
Je pa pred desetletji v ZDA dvignil nemalo prahu policijski
detektiv, ki je na sodišče privlekel “edino pričo umora” –
lončnico, in zahteval, da jo priključijo na detektor laži.
Po obrazložitvi ideje mu je sodišče ustreglo, cvetico so
opremili z ustreznimi elektrodami in jo povezali z aparatom.
Nato so pred njo v počasnem koraku sprehodili vse osumljence.
Samo pri enem je detektor zaznal “močno razburjenje” in po
večkratni ponovitvi poskusa, ki je vsakokrat dal iste rezultate,
so nemarneža bolj trdo prijeli in bojda je dejanje celo priznal
in bil obsojen.
Teoretična znanost je le nemočno zmajevala z glavo, saj rastline
menda nimajo spominskih celic, torej je “nemogoče”, da bi si
zapomnile karkoli. A zelenjad se, kot vse kaže, kaj malo zmeni
za naše teorije in živi svoje življenje mimo in brez njih.
Resnici na ljubo je treba povedati, da so v zadnjem času
raziskave v tej smeri čedalje bolj intenzivne. Japonski
strokovnjaki so celo ugotovili, da imajo rastline nekakšen “šesti
čut” za prihajajoče katastrofe. Pred nevihto ali potresom
zapadejo v stanje, ki ga lahko enačimo z nezavestjo pri ljudeh.
Trenutno so menda zelo zaposleni z izdelavo poceni aparature, ki
bi, povezana z rastlinami, dokaj zgodaj lahko napovedovala
neljube dogodke. Zadostno število teh pripravic, razporejenih po
celem ozemlju države in povezanih na centralni računalnik, bi
lahko zelo hitro in tudi lokacijsko natančno predvidelo
bližajočo se katastrofo.
Če je kdo na tem ljubem svetu navdušen za vse novo in se tega
tudi zelo resno in strokovno loti, potem so to nedvomno ljudje,
ki živijo v skupnosti Damanhur v severni Italiji. Že pred
dvajsetimi leti so se posvetili tudi zelenim prijateljicam.
Enostavno zaljubljeni so vanje. Nič novega, morda porečete, saj
že vrabci čivkajo, da rože lepše cvetijo, če jih ima gospodinja
rada, še za spoznanje bujnejše so, če se kdo z njimi
“pogovarja”, piko na i pa jim priskrbijo nežni in ljubeči
dotiki.
Na sprehodu po “Svetem
gozdu”, v katerem so pričeli s poskusi glasbe dreves. Zvoki so
bojda mogočni.
A Damanhurjanci so šli še dlje. Eden prvih
projektov, ki jim je prav lepo uspel, bi se lahko imenoval
“samoobramba”. S poskusi so ugotovili, kakšen električni impulz
odda rastlina, če se čuti ogroženo, nato so ga primerno ojačali
in povezali na električno ključavnico, ki se takrat zaklene.
Stvar deluje! Najbolj presenetljivo pa je, da rastlina pri
zaprtih vratih ugotovi, če se z druge strani približuje prijazna
oseba, ki so ji “vrata vedno odprta”, ali pa morda nemarnež, ki
nima lepih namenov. V tem primeru se rastlina zelo hitro odzove
in “zaklene” vrata!
Taki uspehi so zelo ohrabrujoči, zato so se takoj lotili bolj
zahtevnega dela, ki bi ga lahko imenovali “samooskrba”. Tokrat
je bila stvar že bolj zapletena, saj je šlo za večstezno
informacijo. Če na kratko povzamemo, gre za to, da si rastline
same, preko elektromagnetnih ventilov in servomotorjev, določajo
čas in količino zalivanja, dodatke gnojil in celo količino
svetlobe, ko upravljajo z žaluzijami. Še bolj atraktiven je
njihov uspeh z “mobilnimi” rožami. Lonček postavijo na vodljiv
voziček, ki ga poganjajo elektromotorji. Elektrode, pritrjene na
rastlino, posredujejo njene “ukaze” v mini računalnik, ki jih
pretvarjajo v pogonske električne tokove. Najbolj učljive rožice
se že po treh dneh navadijo na upravljanje svojega
“avtomobilčka” in si spretno izbirajo najprimernejše mesto v
prostoru!
Hiša damanhurjanske skupnosti Ognidove (Kjerkoli), v kateri je
“koncertna dvorana”.
Umetniške duše, kakršni so Damanhurjanci vsi
po vrsti, so hoteli imeti še nekaj za svoje srce. Električne
tokove, ki jih proizvajajo njihove zelene prijateljice, so
primerno ojačili in jih vodili v sintesajzer, kjer jih
lahko po želji pretvorijo v zvoke različnih instrumentov. Sprva
je bila glasba povsem neubrana, sledila je pač grobim
življenjskim ciklusom rastline, a kaj kmalu so ugotovili, da se
“glasbenice” tudi poslušajo in poskušajo ubirati bolj ubrane
ritme, kar je vodilo v naslednji korak, ko so jim najprej
predvajali melodično klasično glasbo, potem pa so jih prepustili
njihovemu “glasbenemu navdihu”. Uspeh je presegel najbolj divja
pričakovanja. Virtuozinje so pričele ubrano komponirati svoj
napev!
Orkester s svojim dirigentom. Kdor pričakuje kupe zapletene
elektronske opreme, je presenečen, ko ugotovi, da gre le za
nekaj preprostih ojačevalnikov in skromen sintesajzer zvoka.
Nadaljnji koraki so bili logični. Posamezne
rastline so združevali v istem prostoru, da so lahko poslušale
ena drugo in kaj kmalu so se uglasile na isti ritem, še celo
“kvinte in kvarte” jim čez nekaj časa niso bile več španska vas.
Trenutno najštevilčnejša “orkestralna zasedba” je kvintet petih
lončnic, katerega ubrano glasbo smo imeli priliko poslušati ob
našem majskem obisku Damanhurja.
Camaleonte Oleandro, glavni “dirigent” zelenega orkestra ima v
svoji glavi še obilo “neverjetnih” idej. Morda bo katero razkril
tudi vam na septembrskem koncertu v Ljubljani.
Premalo časa je bilo, da bi bili lahko priča
vsem čudežem, saj eksperimentatorji zatrjujejo, da umetnice po
odobravajočem aplavzu še bolj navdušeno ustvarjajo; da so
nekatere med njimi pravi glasbeni pedagogi, ki v zelo kratkem
času naučijo muziciranja tudi svoje sorodnice v oddaljenih
krajih, kamor jih prepeljejo; da zelo rade igrajo skupaj s
pravimi glasbeniki, ki najprej s svojim instrumentom poskušajo
ujeti njihovo melodijo, a če le ti nekoliko kasneje poskušajo
“vsiliti” svojo glasbo, jim rožice rade sledijo. Nekaj teh
čudežev se nam obeta tudi v Sloveniji, saj potekajo dogovori, da
bi v začetku septembra v Ljubljani organizirali vsaj en “koncert”.
Zamaknjenost med koncertom.
Rad bi vas pustil v tem romantičnem vzdušju,
a mi moja žilica ne da, da ne bi tudi tokrat poskušal pristaviti
svojega lončka. Morda kot idejo tistim znanstvenikom, ki še
vedno zatrjujejo, da je vse skupaj “nemogoče”, ker rastline
nimajo spomina. Morda res nimajo čisto svojih celic, ki bi jim
služile v ta namen, a vsi skupaj morda pozabljamo, da imajo,
tako kot vsa živa bitja, v svojem organizmu, kristale silikatov,
ki jim služijo, če že ne kot “elektronski spomin”, pa vsaj kot
sredstvo komunikacije s “kolektivno dušo”, v kateri je vse
zapisano.
Gledano s tega zornega kota so neprimerno na boljšem kot mi, ki
te povezave nimamo (več??) in poskušamo z našo ubogo pametjo
dokazati, da je vse skupaj “nelogično”. Če bi kdo hotel vedeti
kaj več o vseobsegajoči kolektivni duši, si lahko na uredništvu
naroči katero od knjig, ki govorijo o tej temi.
Ivan Mohorič
Nazaj na seznam člankov
|
