Andrej Štradjot,
SLOVENSKE NOVICE - DELO PLUS, 8. junija 2001

Edino naključje so ključi, naloženi drug vrh drugega, je načelo, ki zaznamuje pisatelja, novinarja, raziskovalca pradavnih skrivnosti Ivana Mohoriča. Že v osnovni šoli je poskušal pokukati čez jasno začrtane meje avtoritet učiteljev s svojim kaj pa če, ti pa nad tem niso kazali prevelikega navdušenja. Da bi kdor koli podvomil o resničnosti teh, v knjigah zapisanih resnic, je bilo povsem nemogoče.

Želja po kukanju čez obzorje nemogočega pa je Ivana gnala vedno dlje, vse do prastarih skrivnosti o nastanku sveta, o katerih je do zdaj napisal štiri knjige. Njegovo iskanje je potekalo z menjavanjem poklicev, od rudarskega inženirja, računalnikarja, gostilničarja je prispel do dela, ki združuje pravo polihistorsko znanje. Potem ko je zaprl gostilno, se je za tri leta zaprl v svojo hišo in začei prebirati skladovnice knjig z vseh področij.

Prostozidarji vladajo svetu

Ko začne pripovedovati, se človeku zazdi, da je ves svet ena sama legenda. Iz njega vrejo zgodbe o piramidah, citati iz Svetega pisma, zgodbe o kralju Arturju - Sedanjost se pomeša s preteklostjo, ta s prihodnostjo in ob njegovem pripovedovanju dobiš občutek, da te je posrkal vrtinec stoletij, ki te kot časovni stroj premetava sem in tja. Ivan, ki pravi, da so se vse pravljice nekoč zares zgodile, bere stare legende in razlaga zgodovino med vrsticami. In recimo določi mesto, kjer naj bi nekoč stala Atlantida.

Razkriva davne skrivnosti, ki naj bi bile še pred kratkim dostopne samo posvečenim v tajnih prostozidarskih združenjih. Da prostozidarji z obvladovanjem skritih znanj vladajo svetu, pa že dolgo čivkajo vrabci na strehi. Ivan odkriva prostozidarske nauke v velikih literarnih delih, v arhitekturni zasnovi cerkev, pa tudi v filmih. Ko so se mu pred očmi začele izrisovati logične povezave med legendami, pravljicami in zgodovinskimi dogodki, je prebedel marsikatero noč in tudi nočna mora je bila njegova pogosta spremljevalka.

Toda ko so posamezni deli začeli sestavljati vedno bolj razpoznaven mozaik, je začel izginjati tudi strah, hkrati pa se je večala strast za odkrivanjem kulise neznanega. Ivan rad obišče tudi mednarodna srečanja, na katerih predavajo strokovnjaki s tega področja, kot so Erik von Däniken, ki je v sedemdesetih letih prvi zamajal temelje uradne zgodovine s tezo, da so že v davni preteklosti ta planet obiskovale nezemeljske civilizacije, in Robert Bauval, ki je ugotovil, da so tri piramide v Gizi postavljene v enakem položaju kot zvezde v pasu ozvezdja Orion. Ob prebiranju lvanovih knjig bralca prevevajo različni občutki. Ko stopiš z varnih tal uradne zgodovine v področje neznanega, si najprej osupel, nato pa se tvoje presenečenje veča ob množici logičnih povezav, ki so prikazane računsko (Ivanovo poimenovanje), astronomsko, kemično, fizikalno, geološko.

Število pet in Stična

V središču njegovega zanimanja je med drugim število pet, ki je skoraj pri vseh Ijudstvih veljalo za najsvetejše. Število pet je simbol popolnosti, pomeni idealno združitev moškega in ženskega načela in oznako najvišje skrivnosti. Pojavlja se pri cvetnem križu svete koruze pri ameriških Indijancih, v Koranu v petih molitvenih formulah, pa tudi pri prostozidarjih v obliki pentagrama, peterokrake zvezde, ki izhaja iz davnega Egipta, ki so jo prostozidarji spoznali s pomočjo vitezov templjarjev. Templjarji pa so svoj pečat pustili tudi v okolici Stične, v cerkvi svetega Lamberta, kjer je na najvišji točki stropa vidna peterokraka zvezda, ki nekako ne sodi v krščanski sakralni objekt, saj je njegova uporaba vezana na magične obrede, ki so jih cerkvene ustanove skozi vso zgodovino preganjale, zgovoren pa je tudi podatek, da je cerkev v srednjem veku začela neusmiljen boj s templjarji, potem ko so postali preveč moteči. Ivan pa se je v okolici Stične dokopal še do enega naključja. Ugotovil je, da cerkve v Leskovcu, sv. Roku, Kriški vasi, Malem Črnelu in Pristavi pri Stični tvorijo skoraj pravilno peterokrako zvezdo, pa še to odstopanje je označeno na fasadah zvonika. Stična po njegovem ni samo krščansko svetišče, temveč tudi staroegipčanski tempelj velikih razsežnosti, ki so ga skrivnostni mojstri srednjega veka postavili z denarjem njihovih največjih sovražnikov.

Ko je vzel v roke tarot, je ugotovil, da iz medsebojnih kombinacij kart dobimo osnovne matematične konstante, z nadaljnjim izračunom pa še, da karte kažejo lego svetih krajev, in to pokazal na primeru Tibeta.
Ivan se je v svoji zadnji knjigi Tihi šepet davnine zakopal tudi v preučevanje Julesa Verna in v njegovem romanu Potovanje na Luno prišel do nekaterih zanimivih ugotovitev. Vesoljsko posadko v romanu tvorijo tri osebe, čas poleta je december, hitrost je 25.000 milj na uro, kraj izstrelitve je Florida in kraj pristanka je Tihi ocean. Podatki za Apollo 8, ki je poletel decembra 1968, so skoraj do potankosti identični.

V eni izmed njegovih knjig je zanimiva izjava ameriškega astronavta Edwina Aldrina, ki namiguje na skrite resnice človeštva. Aldrin se je nekaj let potem, ko se je vrnil z uspešnega poleta na Luno, zapil in svoji okolici začel pripovedovati: "V tej dimenziji ne obstajate!" In temu dodal: "Pijem, toda ni me več strah!" Čeprav marsikdo verjetno ob tem pomisli na znani pregovor: v vinu je resnica, se ta izjava v kontekstu Ivanovih knjig razume drugače. Skoraj odveč je omenjati, da je bil Aldrin tudi prostozidar. Prostozidar je bil recimo tudi režiser Hitchock. To je po Ivanovem mnenju razvidno iz tega, da so se stvari praviloma dogajale v sobi št. 17, na hišni številki 17 in ob 17. uri, da je ni zgodbe brez vrtnice, ki je peterocvetka itn. Skratka, tipična prostozidarska števila v vseh mogočih različicah.

Lucifer in računalnik u Gizi

Na planoti Bandiagara v afriški državi Mali živi pleme Dogonov. Njihova legenda govori o zvezdah Sirius A in Sirius B. Za večino današnjih astronomov je to le ena od pravljic plemen, Ivanu pa je v oči padlo dejstvo, da Dogoni niso nikoli imeli nobene naprave za astronomsko opazovanje. Ta legenda je le ena izmed mnogih, ki je bila Ivanu za osnovo, da je med bajkami in miti vsega sveta spletel nit, ki predvideva, da se je visoko razvita civilizacija nekoč naselila med neukimi prebivalci tega planeta in jim posredovala do tedaj skrito znanje. Iz zapisov starih Sumercev pa je Ivan postavil svojo najbolj "heretično" hipotezo. Sumerski zapisi naj bi govorili o prebivalcih Desetega planeta osončja, ki so 432.000 let pred vesoljnim potopom na njihovem območju ustanovili kolonijo za kopanje zlata. Osem tisoč let pred našim štetjem so Zemljo začeli uporabljati kot delovno taborišče za kaznjence z različnih planetov. Na novoustanovljene kolonije kaznjencev so poslale svoje paznike. Iz razmerij med angeli varuhi (pazniki) in Zemljankami so se rojevali, po poznejši grški klasifikaciji, polbogovi. Takšno dogajanje pa ni bilo všeč voditeljem na Desetem planetu, ki so naredili računalniški program, namestnika boga na zemlji, Luciferja, kot mu pravi sveto pismo. Naredili so z računalnikom kontrolirani zapor. Za vzdrževanje tega zemeljskega sistema so imenovali že omenjene polbogove, ki so sčasoma postali kralji. Tu je Ivan našel še eno zanimivost. Vse kraljevske družine pravijo, da imajo modro kri. Očetje teh kraljev so po njegovem prihajali s planeta, na katerem je redka atmosfera z malo kisika. In vsi visokogorski Indijanci v Andih imajo temno vijolično kri, skoraj modro, ker je na višinah nad štiri tisoč metrov manj kisika.

Poglejmo si še konec presenetljive trditve: "Vzdrževalci računalniškega sistema so čez nekaj časa prevzeli
nadzor nad računalniškim sistemom in se uprli oblastnikom z drugega planeta. Izvedeli so, da je bil eden od modulov, s katerimi je bil povezan računalnik varuh, v geostacionarnem satelitu nad Gizo. Kozmodrom so imeli, naredili so raketo in se zapeljali ponj. Prišlo je do napake in slabega pristanka na Zemlji. Luciferju (računalniku) je pri padcu s čela, območja glavnega spomina, padel kristal smaragda. 0 tem piše sveto pismo. Pomnilni kristal so zamenjali z drugim, na zunaj povsem enakim kristalom, vendar ne smaragdom. Od takrat je Lucifer postal Satan, knez teme. Računalnik ne dela več pravilno, ker nima izvirnega kristala. Po uporu kaznjencev niso imeli oblastniki na desetem planetu več vpliva na računalniški sistem na Zemlji. Računalnik pa je zdaj verjetno v četrti piramidi, ki je zakopana pod zemljo v Gizi."

Oni so Ivanova družba

Ob vseh teh hipotezah bralec na široko odpre usta in nekaterim se verjetno porodi misel, da je Ivan sodobni Don Kihot, ki se je tako zatopil v legende, da je izgubil stvarna tla pod nogami in z mislimi zaplul v labirint zvezdnih prostranstev. Problem je v tem, da ko se pogovarjaš z njim, niti najmanj ne spominja na čudaka, če izvzamemo to, da je iskanju resnice posvetil svoje življenje. Vse skupaj pa Ivan še začini z nizom šal, ki jim je včasih kar težko slediti. Še bolj pa bega to, da mu na mednarodnih srečanjih delajo. družbo upokojeni strokovnjaki Nase, nekdanji uslužbenci ruske vojske z visokih položajev, alternativni zdravilci in arheologi, ki postavljajo na glavo trditve uradne znanosti. In vsi ti govorijo bolj ali manj skupen jezik. 0 ključih, naloženih drug vrh drugega, ki so glavni motor njegovega delovanja, pa še tale zgodba. Pred leti je skupina slovenskih turistov, ki je bila v Angliji na potovanju Po poteh kralja Arturja, videla, kako je v Ivan v londonskem hotelu na prtljago od vseh možnih števil dobil prav trimestno število, o katerem na široko razglablja v svoji zadnji knjigi (številke si ni izbral sam, ampak so mu jo določili v hotelu). Takšnih "naključij" se je Ivanu do zdaj nabralo kar nekaj. So vsa res samo naključja, ki jih je Ivan po svoje prikrojil v napeto zgodbo? Mogoče da, mogoče pa ne.